Življenje v dvoje
Ljudje smo rojeni ali »narejeni« za življenje v dvoje. Zato ni čudno, če vsakdo slej kot prej začuti potrebo, da spozna ali poišče tisto dušo dvojčico, ki ga bo razveseljevala.
Na začetku, ko se par šele spoznava, pogosto vse buhti od vznemirjenja. Oba sta prepričana, da sta našla tistega pravega partnerja in si hitro natakneta rožnata očala.
Ko odnos traja dlje časa, se pokažejo tudi različnosti. Le-te mnogi sproti rešujejo. Velikokrat pa en ali drug ali oba nista pripravljena narediti ničesar, da bi se ponovno povezala in postavila odnos na trdne temelje.
Resnična zgodba
Danes se ne bom lotevala razmišljanja o iskanju partnerja in o vznemirjenju ali strasti, ki jo nekdo doživlja, ko se zaljubi. Rada bi vam povedala zgodbo moje stalne klientke, ki mi je objavo dovolila.
Mislim, da boste iz nje lahko razbrali marsikaj, kar vam bo v pomoč pri ustvarjanju in grajenju vašega partnerskega odnosa.
Seveda vam vseh podrobnosti ne smem povedati. Zgodba pa je zanimiva in v razmislek vsakomur, ki si želi zgraditi lep in dolgotrajen partnerski odnos.
Pogovarjala sem se z gospo, ki je že preko 50 let poročena s precej zahtevnim moškim. Nista se poročila iz ljubezni, niti nista bila prav posebno zaljubljena. Med njima je vela neke vrste simpatija.
Življenje v dvoje
Pravi, da je vrsto let po poroki mislila, da se ji bo kar zmešalo od njegovih zahtev. A, bil je tudi trden, stabilen ter v mnogih zadevah zelo prijazen moški. Ustvarila sta družino in zaradi otrok vztrajala v zakonu tudi skozi težka leta.
Najbolj se je bala trenutka, ko se bodo otroci odselili od doma. Ni si mogla predstavljati, da bosta z možem ostala sama v hiši. A, otroci so odrasli in odšli vsak na svoje.
Sprva sta se z možem malce izogibala drug drugega. Med njima je vladala napetost in oba sta razmišljala, kaj imata od takšnega odnosa. Pogovarjala sta se tudi o ločitvi, vendar se zanjo nista odločila.
Preobrat
Čez nekaj časa pa, pravi, se je začel dogajati čudež. Kar naenkrat sta se začela pogovarjati. Prvič v življenju, sta začela skupaj odhajati po nakupih. Včasih sta se celo odpeljala na izlet ali počela kaj zanimivega skupaj.
Leta so tekla in počasi so se začele pojavljati tudi zdravstvene tegobe. V takšnih obdobjih je gospa skrbela za moža in mož zanjo. Zelo močno sta se povezala. Začela sta se bolj odkrito pogovarjati in razumevati drug drugega.
Ugotovila sta, da imata drug drugega še vedno rada. Pravzaprav sta šele po več desetletjih skupnega življenja začela ceniti in bolj spoštovati drug drugega.
Po vrsti let razočaranj in nerazumevanja, sta se vprašala, zakaj si že prej nista prisluhnila, saj bi bilo njuno življenje povsem drugačno. Za nameček, pravi gospa, si danes nikakor ne more predstavljati življenja brez svojega moža.
Nasvet za življenje v dvoje
Ko sem gospo vprašala, kaj bi svetovala mladim (in malce manj mladim), mi je odgovorila:
»Nikar naj se ne osredotočajo le na strast in fizično privlačnost. Začnejo naj se pogovarjati. Naj bodo odkriti. V težkih trenutkih naj vztrajajo, saj se v življenju lahko vse obrne v dobro.«
Mislim, da ni česa dodati. Poiskati primernega partnerja je, seveda, pomembno. Prav tako pomembno pa je vztrajati, sproti razčiščevati različnosti in narediti kaj nesebičnega, četudi vam morda ni najbolj všeč.
Izkušnja te gospe govori o tem, da si lahko življenje v dvoje naredite znosno, celo zelo prijetno, če sta se le oba partnerja pripravljena potrditi drug za drugega in njun odnos.