Resnica boli
Kolikokrat v življenju ste si priznali, da nimate vedno prav? V tistih trenutkih, ko vam nekdo pove svoje mnenje, vi pa še vedno vztrajate pri svojem prepričanju, ugotovite, da resnica boli. Bolj kot je pomembna za vaš premik na bolje, bolj boli.
Resnica je sicer za vsakogar od nas drugačna. V sebi pa vedno nosi močno in pomembno sporočilo. Tudi takrat, ko je najraje ne želite slišati. Ko zarinete glavo v pesek kot noj in upate, da bo izginila samo zato, ker je ne želite videti.
Resnica boli tudi mene
Včeraj sem se pogovarjala s prijateljico, direktorico podjetja, ki rešuje probleme, s kakršnim se že dlje časa soočam tudi sama. Prosila sem jo za pomoč in nesebično mi je pripravila osnutek predlaganih sprememb.
Priznam, da me je bilo kar malce strah najinega pogovora, saj mi predlog ni bil všeč. Ko sem jo poklicala, se je začela smejati. Še preden sem zjecljala, da tole ni čisto tako kot sem si zamislila, me je prekinila. Pravi:
Irena, natančno sem vedela, da je tole nekaj, za kar moraš iz svoje cone udobja in ti ne bo všeč. Če se strinjaš s predlogom, ti lahko pomagam. Če boš ostala tam, kjer si, pa moraš vedeti, da problema ne boš razrešila in se bo vlekel še dolgo.
Pričakovala sem odgovor brez dlake na jeziku in zavedala sem se, da ima prav. Kljub vsemu me je za hip obšel trenutek slabosti, ko sem pomislila: »Daj, razumi me. Prosim, ne bodi tako zelo dobra do mene in mi ne povej vse resnice v obraz.«.
Mimogrede: resnico nam v obraz povedo samo dobri prijatelji, družinski člani in mentorji, ki nas imajo radi.
Resnica boli tudi vas
Zakaj vam pripovedujem o moji nedavni anekdoti, povezani s spremembo, ki je nujna in neizbežna, če želim uresničiti svoje sanje? Zato, ker se morda prav danes nahajate v obdobju, ko si želite nekaj premakniti, pa vas je strah spremembe.
Naj vam povem še drugo anekdoto, povezano z mojim delom.
Vse od začetka, ko sem začela s svetovalno dejavnostjo, imam zvesto stalno stranko, ki me ne »vara« z drugimi svetovalci. Gospod je prihajal vsako leto na posvet k meni. Zatem pa ga dve ali tri leta ni bilo na spregled. Priznam, da sem se vprašala, kaj je narobe in kaj bi lahko naredila drugače.
No, pa pride nekaj let kasneje. Vstopi nasmejan, sede in začneva se pogovarjati. Prekine me z vprašanjem: »Irena, a veš, zakaj me že dolgo ni bilo k tebi na posvet?«. Presenetil me je in lahko sem le odkimala z glavo.
Takole je. Ko zadeve bolijo, ni boljšega od tebe. Ampak, težava je, da takrat tega nisem hotel slišati. Tisto sem po posvetu rešil v hipu in bila je moja najboljša odločitev. Ko pa so se nakopičile ostale težave, preprosto nisem hotel slišati resnice. Kajti k tebi pridem, ko vsi prijatelji in domači odpovedo, saj vem, da mi boš povedala tako kot je v resnici. Ampak, če je res težko, se te raje izognem kot hudič križa dokler ne postane nevzdržno.
Dodal je še, da upam, da mu ne zamerim odkritosti. Kako bi lahko nekomu, ki je tako pogumen, da mi v obraz pove resnico, karkoli zamerila? Še zlasti, ker me je naučil pomembne lekcije, da resnica boli in moram biti bolj previdna, ko jo sporočam.
Upam si trditi, da resnica boli tudi vas. Dokler se je lahko izogibate, se je boste do zadnjega diha. Včasih, ko pa postane preveč očitna, mnogi le kažejo s prstom na druge in se pritožujejo. Le redki so dovolj pogumni, da resnici pogledajo v oči in poiščejo rešitve za svoje tegobe.
V kolikor si mečete pesek v oči in se bojite spregledati, vam lahko pomagam, da boste situacijo videli takšno kot je v resnici. Skupaj z vami bom zatem naredila vse, kar je v moji moči, da boste imeli v roki rešitev in voljo, da zadeve premaknete tja, kjer so vam všeč.
Želim vam dovolj poguma, svetlobe in razumevanja za vašo resnico, kakršna že je.
